Moja zgodba
Vse se je začelo leta 2003 …
Gibanje je zabavno.
Tek in skakanje sta super zabavna!
Vsak otrok uživa v tem. Jaz nisem bila nobena izjema.
Takoj ko sem shodila, sem tekla.
In ko sem tekla, sem šprintala …
Na veselje — in grozo — moje mame in očeta.
Rada sem bila fizično aktivna.
Všeč mi je bila svoboda gibanja, vse pustolovščine in vznemirjenje, ki jih doživljaš, ko se premikaš naokrog na dveh nogah.
Vendar ne organizirani športi in še posebej ne v zaprtih prostorih. Ne, to mi NI bilo všeč.
Misel na to, da bi bila v skupini neznancev, pa čeprav otrok mojih let, me je vedno navdajala z bojaznijo in nelagodjem.
Raje sem se družila z ljudmi, ki sem jih poznala. Z ozkim krogom družine in prijateljev.
Zelo ozkim krogom.
Na tej sliki sem z očetom na enem od njegovih veteranskih atletskih tekmovanj.
Nisem mogla sedeti na tribunah, morala sem vstati in se mu pridružiti pri ogrevanju.
Nisem mogla biti pri miru, morala sem se premikati.
Pri treh letih sem začela hoditi v ameriško šolo v Ljubljani. Pri šestih sem prestopila v Britansko šolo. (In tam ostala do konca srednje šole.)
Telovadbe skorajda niso imeli. Niti svoje telovadnice niso premogli.
Imeli pa so majhne razrede, nekaj let zelo majhne razrede. To mi je ustrezalo.
Ni mi bilo težko biti najhitrejša punca v razredu. Pogosto najhitrejša v razredu nasploh.
Namreč, akademski uspeh in umetniško udejstvovanje sta bila na teh šolah bolj cenjena kot športna nadarjenost.
Kar, kot se je izkazalo, ni bilo tako slabo zame. Sploh ne.
Edino srčni utrip sem si morala dvigovati kje drugje.
Na primer na Ljubljanskem maratonu. (Seveda samo na kratkih šolskih tekih.)
Dnevi “nič-organiziranega-športa-zame-hvala-lepa” so se počasi, a nepreklicno iztekali.
Takrat tega nisem vedela, a moji starši so.
“Ljubica, moramo se pogovoriti.”
Na njihovo presenečenje se nisem pretirano upirala.
Ravno nasprotno, v meni je rasla želja, da to naredim..
Glede športa ni bilo dileme in tudi ne glede kluba.
Tako sem septembra tega leta postala članica atletskega kluba AD Mass.
Z Albertom Šobo – Berčem kot mojim prvim trenerjem. (Trener še vedno aktualnega slovenskega rekorderja na 100 m in 200 m.)
Imela sem dvanajst let in zanimalo me je, ali bi atletika lahko bila zame.
Zaljubila sem se v ta šport na licu mesta.
Kot lahko vidiš, so občutki še vedno močni. In vzajemni!
—
Če rad(a) tečeš, skačeš ali mečeš stvari, daj atletiki priložnost
To je izkušnja, ki bo oblikovala tvoj značaj v najboljšem pomenu besede.
Poišči najbližji klub v kraju, kjer živiš. In če živiš ali študiraš v Ljubljani, res ne moreš zgrešiti z AD Mass.
Moja čisto prva štafeta 4×100 m
Moj napredek je bil počasen.
Nič posebnega se ni zgodilo v prvih treh letih.
Nobene vidnejše uvrstitve na tekmovanjih, nobenih časov ali dosežkov, ki bi bili vredni omembe
(Razen nekaj štafet, ko sem dobila priložnost teči s starejšimi atletinjami iz Massa.)
Veliko sem trenirala in veliko tekmovala. Nikoli nisem izpustila tekmovanja in sem pogosto tekla tudi štiri šprinterske discipline med vikendom.
Vedno sem bila dobra, a nikoli odlična. Vedno nekje za najboljšimi in najhitrejšimi.
Ampak sem vseeno zelo uživala.
Všeč mi je bila družba nadarjenih, bistrih in zabavnih ljudi. Na stezi in ob stezi.
Všeč so mi bili treningi zunaj … veliko nebo, svež zrak, sonce … in občasen dež.
Všeč so mi bila potovanja na tekmovanja in treninge, najljubše od vsega, to ni presenečenje, zimske priprave v toplih krajih.
Pritegnil me je koncept, da se v atletiki čas natančno meri. In da v prvi vrsti tekmuješ s samim sabo.
Da si morda izgubil tekmo, a vseeno zmagal. Ker si tekel hitreje kot kdajkoli prej. Ker si izboljšal svoj osebni rekord in imaš zato vso pravico slaviti osebno zmago.
Najbolj od vsega pa mi je bilo všeč opazovati, kako se moje telo razvija, postaja močnejše in hitrejše. Moj um odločnejši, bolj osredotočen, pogumnejši.
In čeprav je bil moj napredek počasen, je bil konstanten. Iz leta v leto.
Vse kul. S tem sem bila zadovoljna.
Potem pa so se jeseni 2019 stvari močno zasukale.
Moj trening moči in hitrosti je doživel spremembo.
Radikalno.
Na legendarnem stadionu Bislett v Oslu
Na Playa de las Américas, Tenerife
Moj novi program treninga je bil korak v pravo smer.
Začela sem trenirati intenzivneje. Kar je še bolj pomembno, začela sem trenirati pametneje.
Long story short…
Popravila sem osebna rekorda na 400 m in 300 m že na prvih tekmah in to za lepo razliko.
Sledila sta rekorda na 200 m in 400 m ovire v juniju in juliju.
Ampak tekmovalni časi niso bili resnični preboj. Še vedno niso bili nič posebnega.
Do odločilnega premika je prišlo v moji glavi.
Spoznala sem, da je imel Thomas Edison prav. (Seveda je imel prav, saj je bil pameten kot Einstein!)
Spoznala sem, da ta stvar z “99 % potenjem” dejansko deluje.
Da, če imam načrt, ki je prilagojen mojim potrebam. In če vložim svojih 100 %, da realiziram ta plan …
… na stezi, v fitnesu, na klancih, dan za dnem, v dežju in soncu …
In če ob tem počnem ducat drugih stvari, ki jih morajo športniki početi dobro, saj veste, hrana, počitek, spanje, vitamini, itd., itd …
Če počnem vse to in to delam dosledno in osredotočeno …
Potem je VSE možno.
Potem bom, nekega dne, dosegla nekaj, pomembnega, nekaj, kar šteje.
In to je to.
Na svetu ni nič močnejšega, nič silnejšega od moči našega uma.
Močno, neomajno prepričanje v naše sposobnosti.
Memorial Mass 2020, 200 m
Že kar nekaj časa sem se veselila tega leta.
To ni imelo nič opraviti z 2020. Komaj sem čakala, da končam srednjo šolo in začnem s študijem na univerzi.
Komaj sem čakala, da grem iz Slovenije in se odpravim v tujino. Čutila sem, da je čas, da grem naprej.
Precejšnja sprememba, prepričana sem, da se boš strinjal(a).
Iz deklice, ki se je bala sveta, sem se prelevila v žensko, ki je očarana nad njim.
Sprejeta sem bila na univerzo, ki je bila moja prva izbira. Delft University of Technology na Nizozemskem.
Top 3 šola na svetu za moj akademski program. Z odličnim atletskim klubom in športnimi objekti v bližini.
To sta bila dva najpomembnejša razloga za mojo odločitev.
Poleg tega mi je bil vedno všeč “holandski vibe”. Organizirani, ambiciozni, korektni in zelo prijazni ljudje.
Moji atletski dosežki v 2021?
Najboljše leto doslej.
Izboljšala sem vse osebne rekorde v tekih od 60 m do 400 m, v dvorani in zunaj. V petih disciplinah, vključno s 400 m ovire, sem rezultate po World Athletics dvignila na več kot 900 točk.
Trenirala bom v atletskem klubu v Rotterdamu, vendar bom še naprej tekmovala za AD Mass.
Spremljaj me na atletskih mitingih in prvenstvih. O mojih tekmovanjih in datumih izveš več na mojem koledarju.
In pridi še kdaj na to stran, zgodba se nadaljuje …
U20 Državno dvoransko prvenstvo 2021
200 m, tretja za Zalo Istenič in Ano Rus
Z Wouterjem Visserjem, vodjo programa Elite
Athletics & Competition v Rotterdam Atletiek
