Pomembni ljudje za moj atletski razvoj
Albert Šoba, vsem znan kot Berč, je bil moj prvi trener.
Pri dvanajstih sem imela srečo, da sem ga dobila kot svojega mentorja. Zaobšla sem vse trenerje mlajših kategorij in pristala naravnost pri človeku, ki je bil odgovoren za uspehe Matica Osovnikarja, še vedno aktualnega slovenskega rekorderja na 100 m in 200 m.
Berč morda ni pravi trener za vsakega atleta, vendar sva se vedno dobro razumela. Od njega sem se veliko naučila.
Prvo kot prvo, ljubezen do atletike. Malo ljudi je tako predanih atletiki kot je on. Atletika je njegovo življenje in to je pozitivno nalezljivo.
Berč je zelo fit (kot lahko vidiš na sliki) in še vedno tekmuje na najvišjih nivojih v veteranski atletiki. Leta 2019 je bil evropski prvak M60 v disciplini 300 m ovire s 45.46! Odličen zgled mladim, nadobudnim atletom v tem pogledu.
Za razliko od nekaterih drugih trenerjev lahko demonstrira pravilno tehniko teka ali ovir. Mislim, da je tehnika teka ena mojih boljših strani in Berč jo je pomagal oblikovati skozi leta treningov in tekmovanj.
Naučil me je, da gre pri atletiki za nastopanje, ne za treniranje. Vedno je poudarjal, da so tekmovanja najboljši trening in da se jih ne sme preskočiti ali se jim izogibati. Svetoval mi je, naj pogosto tekmujem in verjamem, da je to eden od razlogov za moj napredek.
Naučila sem se tudi o lojalnosti v športu. Tvoj klub skrbi zate in v zameno mu moraš vračati s tem, da si najboljši, kar si lahko in da tekmuješ, ko te klub potrebuje.
In nenazadnje, pri Massu te spodbujajo, da si ambiciozen. Spodbujajo te, da vidiš dlje od državnega nivoja, da ciljaš na največja mednarodna tekmovanja in se boriš, da prideš tja.
Ko je Berč prevzel dodatne obveznosti (zdaj je tudi Predsednik Strokovnega sveta pri AZS) in ker sem se odpravljala na študij v tujino, je najin odnos postajal manj intenziven.
Hvaležna sem mu za vso podporo v preteklih letih in za priložnost, da ga vedno lahko prosim za nasvet, ko ga potrebujem.
“V atletiki je pomembno začeti zgodaj, da se naučiš pravilne tehnike. Pravilne gibe je treba ves čas ponavljati, da ti pridejo v kri. Potem boš lahko uspešen v atletiki ali kateremkoli športu.”
—Albert Šoba
Moj oče.
Sicer brez formalne trenerske izobrazbe, ampak nekdo, ki ve stvar ali dve o vrhunskih dosežkih. V športu in poslu.
Ker je imel Berč manj časa in ob vseh negotovostih v letu 2020, je moj oče vskočil kot pomočnik trenerja. To mi je ustrezalo.
Aktiven atlet pred ulala leti — daljinaš in šprinter — njegov najljubši hobi je ostajati v formi in tekmovati v veteranski atletiki. Oziroma v kateremkoli športu.
Idealen človek za mojega sparing partnerja, kajne?
Prisega na intenzivne treninge z utežmi, specialno pliometrijo, različne resistance teke in kratke, eksplozivne šprinte, ki jih postopno podaljšuje.
Dodaj k temu veliko vaj za preprečevanje poškodb in dobil(a) boš približni načrt mojih treningov v pripravljalnem obdobju.
Kaj še …
O ja, je velik fan postavljanja ciljev. Večji kot je cilj, bolj se zagreje.
In ne smem pozabiti na “progresivnost,” verjetno njegovo najljubšo, s športom povezano, besedo.
Veš, za mojega očeta je bistvena stvar postopno povečevanje hitrosti, distanc, uteži, itd., kar omogoča telesu, da se prilagodi, preden se poveča intenzivnost še za odtenek.
Uporabil bo vse mogoče aplikacije, pripomočke in naprave za snemanje, analizo in merjenje napredka. In potem ustrezno dopolnil program treninga.
Izvajati njegov plan treninga je naporno. Ampak tudi zabavno.
Nekatere družinske ekipe se včasih srečujejo s težavami in izzivi. Povišani toni, napetost, solze, tihi dnevi …
Midva ne. Nič od tega. Ne vem zakaj, ampak tako pač je. 🙂
P.s. Posebna zahvala glavnemu trenerju AD Piran Roku Kocjančiču za njegove nasvete za treninge in tekmovanja in pozitivno spodbudo.
“Dosežeš lahko izjemne stvari. Kar potrebuješ, je velika ideja in popoln načrt. In močna želja, da to narediš.”
—Boštjan Eržen
